Koliko zares razumemo druge?
Sin običajne družine je v glavnem odraščal brezskrbno. Starši so ga vzgojili v zdravem duhu. Poučevali so ga praktično, iz življenjskih izkušenj.
Oče je nenadoma preminil v prometni nesreči. Žena in sin sta bila obupana.
Odločila sta se za potovanje v Badrinath. To je romarsko središče v Himalaji, na 3000 m nadmorske višine. Sin je potreboval mir. Mama je iskala tolažbo v srcu.
Med romanjem je sin odločno ščitil mamo. Zaradi prtljage sta najela malega ponija, konja.
Sprva je bila na poniju mama. Sin je konja vodil na povodcu. Ko sta prispela v prvo vas, so vaščani dejali: “ Ta ženska udobno sedi, ubogi fant pa pešači.”
Te besede so mater prizadele. Sinu je rekla, da bo odslej on jahal ponija. Njemu predlog ni ugajal. Čutil se je dolžnega, da upošteva mamo.
V naslednji vasi je nekdo rekel:”Poglejte to nesrečno gospo. Fant uživa na konju, ona pa komaj hodi.”
Po posvetu z mamo sta od zdaj naprej oba jezdila ponija.
Sedeč na konju sta prišla v tretji kraj. Ljudje so ju kritizirali. Menili so, da sta oba skupaj pretežka za konja.
Zaradi tega sta na konja dala prtljago, onadva pa sta hodila peš. Zato so se jima v naslednji vasi posmehovali: “Kako sta ta romarja neumna!”
Karkoli sta naredila, so ju ljudje kritizirali. Iskali so napake, ne glede na njun trud.
Zato sta prisluhnila svojemu srcu, notranjemu glasu.
Po prihodu v Badrinath sta iskreno molila:
»Dragi Gospod, bodi sočuten do naju. Potrebujeva Tvoje vodstvo.«
Audio: KAKO SPOŠTOVATI SOČLOVEKA, BREZ DA GA OBSOJAMO?
Comments are closed