Srečni ljudje ljubijo in so ljubljeni.
Ampak … Sreča je nestanovitna.
O tem spregovori naslednja zgodba.
Ramdas je bil taksist v Vradži. Nato pa je izgubil službo.
Oče ga je ljubeče vprašal: »Dragi sin, kako si razlagaš izgubo službe?«
Sin izstreli kot iz topa: »Kakšna nesreča!«
Oče odvrne: »Sreča ali nesreča, bomo videli.«
Ramdas se preseli k očetu na podeželje.
Očetova srčna podpora mu veliko pomeni.
Pogosto gre v gozd po drva.
Nekega dne tam uzre osamljenega telička. Ramdas ga nežno poboža in s pogledom išče kravo. Nikjer je ne najde. Ko nese drva domov, mu teliček počasi sledi.
Sin pokaže telička očetu in vzklikne: »Poglej, kakšna sreča!«
Oče odgovori: »Sreča ali nesreča, bomo videli,« in nahrani telička.
Naslednje jutro teliček izgine.
»Kakšna nesreča,« zastoka sin.
Oče reče: »Sreča ali nesreča, bomo videli,« in potolaži sina.
Popoldne gre Ramdas v gozd. Zagleda istega telička, ki počiva ob materi kravi. Pusti ju na miru in se vrne k očetu. Za njim pa gresta tudi teliček in krava.
Oče v drvarnici pripravi prostor za kravo in tele.
»Kako lepo, zdaj pa imava dovolj mleka,« se veseli sin.
Oče modro doda: »Sreča ali nesreča, bomo videli.«
Čez osem dni teliček pade v reko. Sin ga reši, ob tem pa si poškoduje roko.
»Kakšna nesreča me je doletela,« zamrmra Ramdas.
Oče pa nadaljuje: »Sreča ali nesreča, bomo videli … «
Sreča in nesreča nastopita za kratek čas, zatem pa izgineta. Sta kot zima in poletje, ki prideta in odideta. Izvirata iz čutne zaznave in človek se ju mora naučiti mirno prenašati.
Comments are closed